|
Kriza 2008- je globalna, imenujejo jo finančna, a je mnogo širša.
Med drugim je zgolj vrh ledene gore desetletij navidezno
svobodnega tržnega gospodarstva. Zlasti je manjkala
javna preglednost in je prevladovala pretirana pravica
ločevati obveznosti od pravic, osamosvajanja
gospodarstva od ljudi ipd. in zato pravica vplivnih do
velike enostranskosti, vključno s konkurenčnostjo, ki je
zanemarjala naravna dejstva, da narava ni brezplačna, je
pa bistven pogoj za obstoj človeštva v sedanji
civilizaciji. Človeštvo za svoj obstoj torej potrebuje
celovitejši koncept, kot ga je nudila dosedanja zloraba
svobodnega trga, zaradi katere živi droben del človeštva
v izobilju, ki jemlje motiv za resno delo z namenom
imeti, a 85% človeštva je živelo z manj kot šest
ameriškimi dolarji na dan že pred krizo 2008-. Nov zagon
gospodarstva zato temelji na inoviranju, ki ni zgolj
tehnično-tehnološko, ampak predvsem inoviranje
prevladujočih vrednot, kulture, etike in norm obnašanja
v smeri k več celovitosti in družbene odgovornosti. Med
njimi je trajnostni razvoj, ki vodi v trajnostno
bodočnost, priložnost in nuja hkrati, zato tudi možni
skupni imenovalec javnega in zasebnega investiranja,
brez katerega si ekonomija kot znanost in kot praksa ne
zna predstavljati niti delovanja niti polne zaposlenosti,
kaj šele rasti in razvoja, na katere se je sedanja
generacija razvajeno navadila. Inoviranje finančnih
instrumentov, ki je očitno bilo zadnja desetletja
neuspešno, torej navidezno, tudi ostaja odprto in važno
vprašanje. Enako velja za inoviranje ukrepov za bolj
trajnostni razvoj. Potem bo možno, da se domače in
globalno gospodarsko in drugo življenje izvleče iz krize
2008-, ne da bi se ljudje obsodili na novo krizo – krizo
obstoja sedanje civilizacije kot posledico uničenja
naravnih pogojev za njen obstoj. Le-ta je sicer pred
vrati in utegne po znanih izračunih obnova le-teh stati
nekaj krat več, kot sta stali obe svetovni vojni 20.
stoletja skupaj. Alternativa je žal lahko tudi 3.
svetovna vojna in z njo konec sedanje civilizacije.
|